Bakterija Helicobacter pylori

Helicobacter pylori (H. pylori) je gram-negativna, spiralno oblikovana bakterija, ki naseljuje predvsem človeški želodec. Ta bakterija je ena najpogostejših okužb na svetu in prizadene več kot polovico svetovnega prebivalstva. Pomembnost H. pylori je predvsem v njeni sposobnosti preživetja in razmnoževanja v zelo kislem okolju želodca, kar vodi do različnih gastroenteroloških bolezni, kot so peptični ulkusi, kronični gastritis in celo rak želodca.

Zgodovina odkritja

Bakterijo H. pylori sta prvič odkrila avstralska znanstvenika Barry Marshall in Robin Warren leta 1982. Njuno odkritje je postavilo pod vprašaj dotedanje prepričanje, da bakterije ne morejo preživeti v tako kislem okolju, kot je želodec. Pred odkritjem H. pylori so strokovnjaki menili, da so razjede v želodcu in dvanajstniku posledica stresa, prehranskih navad ali čezmerne proizvodnje želodčne kisline. Vendar pa je odkritje H. pylori razkrilo, da je ta bakterija glavni povzročitelj večine peptičnih ulkusov in kroničnega gastritisa.

Morfologija in fiziologija

H. pylori je majhna, spiralno oblikovana bakterija, dolga približno 3 mikrometre in široka 0,5 mikrometra. Njena spiralna oblika ji omogoča prodiranje skozi sluznico želodca in kolonizacijo epitelija želodca. Bakterija je opremljena s številnimi bički (običajno štiri do šest) na enem koncu, kar ji omogoča premikanje skozi viskozno sluz. H. pylori je mikroaerofilna bakterija, kar pomeni, da za preživetje potrebuje nizke ravni kisika. Poleg tega je ureaza-pozitivna, kar je ključni dejavnik za njeno sposobnost kolonizacije želodca.

Kako se okužimo z bakterijo Helicobacter pylori?

H. pylori okužbo običajno pridobimo v otroštvu, bakterija pa lahko v želodcu ostane desetletja, pogosto skozi celotno življenje, če se ne zdravi. Natančen način prenosa okužbe ni popolnoma jasen, vendar se predvideva, da se prenaša preko fekalno-oralne, oralno-oralne ali gastro-oralne poti.

Prenos

1. Fekalno-oralni prenos: To je verjetno najpogostejši način prenosa. Slabe higienske prakse, kot je pomanjkljivo umivanje rok po uporabi stranišča, lahko privedejo do kontaminacije hrane ali vode z H. pylori. Uživanje kontaminirane hrane ali vode lahko nato privede do okužbe.
2. Oralno-oralni prenos: Obstajajo dokazi, da se H. pylori lahko prenaša s slino. To se lahko zgodi preko poljubljanja ali deljenja pribora, zlasti v družinah, kjer je tesen stik pogost.
3. Gastro-oralni prenos: Ta način prenosa vključuje regurgitacijo želodčne vsebine v usta, ki se lahko nato prenese na druge. To se lahko zgodi v scenarijih, kot sta bruhanje ali gastroezofagealni refluks.

Dejavniki tveganja

Nekateri dejavniki povečujejo tveganje za okužbo z H. pylori:

• Slabi higienski pogoji: Življenje v prenatrpanih ali neurejenih razmerah povečuje tveganje za prenos H. pylori.
• Pitje okužene vode: Uživanje vode, okužene z H. pylori, lahko privede do okužbe.
• Nizek socioekonomski status: Okužba s H. pylori je pogostejša v populacijah z nižjim socialno-ekonomskim statusom, kar je verjetno posledica slabših življenjskih pogojev in omejenega dostopa do zdravstvenih storitev.
• Družinski člani, okuženi s H. pylori: Tesni stik z okuženimi posamezniki, zlasti družinskimi člani, povečuje verjetnost prenosa.

Patogeneza in virulenca bakterije Helicobacter pylori

Patogenost H. pylori je predvsem posledica njene sposobnosti proizvajanja različnih virulenčnih dejavnikov, ki ji omogočajo preživetje v agresivnem okolju želodca in povzročajo poškodbe gostiteljskega tkiva.

Ključni virulenčni dejavniki

1. Ureaza: H. pylori proizvaja velike količine ureaze, encima, ki katalizira pretvorbo uree v amoniak in ogljikov dioksid. Ta reakcija pomaga nevtralizirati kislo okolje želodca, kar ustvarja ugodnejše pogoje za bakterijo.
2. CagA (citotoksin povezani gen A): Ta protein je povezan z bolj hudimi oblikami bolezni. CagA-pozitivni sevi H. pylori pogosteje povzročajo vnetje, razjede in raka želodca. Protein CagA lahko moti celične signalne poti, kar vodi do povečane celične proliferacije in večjega tveganja za malignost.
3. VacA (vakuolirajoči citotoksin A): VacA je še en toksin, ki povzroča nastanek vakuol v gostiteljskih celicah, kar vodi do poškodbe in apoptoze celic. Ta toksin tudi moti imunske odzive, kar omogoča preživetje bakterije v gostitelju.
4. Adhezini: H. pylori izraža različne adhezine, ki ji omogočajo, da se pritrdi na epitelijske celice želodca. Ta pritrditev je ključna za kolonizacijo in preživetje bakterije v želodcu.
5. LPS (lipopolisaharidi): LPS na zunanji membrani H. pylori ima nizko imunogenost, kar pomaga bakteriji pri izogibanju imunskemu sistemu gostitelja.

Kako zdravimo bakterijo Helicobacter pylori?

Zdravljenje okužbe s H. pylori običajno vključuje kombinacijo antibiotikov in zdravil za zatiranje želodčne kisline. Glavni cilji zdravljenja so izkoreninjenje bakterije, zdravljenje morebitnih povezanih razjed na želodcu ali dvanajstniku ter preprečevanje zapletov, kot je rak želodca.

Standardna trojna terapija

Dolga leta je standardno zdravljenje okužbe s H. pylori temeljilo na trojni terapiji, ki vključuje:

1. Protonski zaviralec (PPI): Zdravila, kot so omeprazol, lansoprazol ali esomeprazol, se uporabljajo za zmanjšanje proizvodnje želodčne kisline. Zmanjšanje kislosti želodca povečuje učinkovitost antibiotikov in pospešuje celjenje razjed.
2. Klaritromicin: Ta makrolidni antibiotik se pogosto uporablja v kombinirani terapiji zaradi svoje učinkovitosti proti H. pylori.
3. Amoksicilin ali metronidazol: Amoksicilin je penicilinski antibiotik, medtem ko je metronidazol nitroimidazolni antibiotik. Kateri koli od teh se lahko uporablja skupaj s klaritromicinom za dokončanje režima trojne terapije.

Običajno trajanje trojne terapije je 10 do 14 dni. Vendar pa pojav odpornosti proti antibiotikom, zlasti proti klaritromicinu, povzroča zmanjšanje uspešnosti tega režima.

Sekvenčna terapija

Sekvenčna terapija je različica standardne trojne terapije. Vključuje dajanje PPI in amoksicilina prvih pet dni, čemur sledi PPI, klaritromicin in metronidazol naslednjih pet dni. Ta pristop zmanjšuje verjetnost odpornosti na antibiotike z uporabo različnih kombinacij zdravil v različnih obdobjih.

Kvadratna terapija

Kvadratna terapija se pogosto uporablja v regijah z visoko stopnjo odpornosti na klaritromicin ali v primerih, ko začetna terapija ni uspela. Ta režim običajno vključuje:

1. PPI: Za zmanjšanje želodčne kisline.
2. Bizmutov subsalicilat: Spojina, ki obdaja razjede in jih ščiti pred želodčno kislino, ima tudi nekaj antibakterijskega delovanja proti H. pylori.
3. Tetraciklin: Antibiotik, učinkovit proti H. pylori.
4. Metronidazol: Drugi antibiotik, uporabljen za izkoreninjenje bakterije.

Kvadratna terapija se običajno izvaja 10 do 14 dni in je pokazala višje stopnje izkoreninjenja v primerjavi s standardno trojno terapijo.

Levofloksacin-based therapy

V primerih večkratnih neuspehov zdravljenja ali potrjene odpornosti na več antibiotikov lahko zdravniki predpišejo terapijo, ki temelji na levofloksacinu, kinolonskem antibiotiku. Ta režim običajno vključuje:

1. Levofloksacin: Antibiotik, ki se uporablja za boj proti bakterijam, odpornim na druge antibiotike.
2. Amoksicilin: Dodatek za zagotavljanje širšega spektra delovanja.
3. PPI: Za zmanjšanje kislosti želodca in povečanje učinkovitosti antibiotikov.

Terapija z levofloksacinom je lahko učinkovita, vendar je treba paziti na razvoj odpornosti, zato se ta pristop uporablja predvsem, ko druge terapije niso bile uspešne.

Kakšni testi obstajajo za bakterijo Helicobacter pylori?

Za odkrivanje okužbe s H. pylori obstaja več diagnostičnih testov. Te teste lahko razdelimo na invazivne in neinvazivne metode.

Invazivni testi

1. Endoskopija z biopsijo: To je najbolj neposredna metoda za diagnosticiranje okužbe s H. pylori. Med endoskopijo se skozi usta v želodec vstavi tanka, fleksibilna cev s kamero (endoskop). Gastroenterolog lahko vizualno pregleda sluznico želodca in odvzame biopsije (majhne vzorce tkiva) iz želodca in dvanajstnika. Te biopsije se nato testirajo na prisotnost H. pylori z metodami, kot so histologija, hitra ureazna preiskava ali kultura.
2. Histologija: Vzorce biopsije se obarva in pregleda pod mikroskopom, da se preveri prisotnost H. pylori. Ta metoda je zelo natančna in lahko zagotovi tudi informacije o obsegu vnetja ali poškodbe sluznice želodca.
3. Hitra ureazna preiskava: Ta test vključuje namestitev vzorca biopsije v medij, ki vsebuje ureo in pH indikator. Če je prisotna H. pylori, bo njena ureazna aktivnost pretvorila ureo v amoniak, kar bo zvišalo pH in povzročilo spremembo barve v mediju.
4. Kulturna preiskava: Čeprav ni pogosto izvajana zaradi svoje kompleksnosti, gojenje H. pylori iz biopsije omogoča testiranje občutljivosti na antibiotike, kar je lahko koristno v primerih odpornosti na antibiotike.

Neinvazivni testi

1. Urea dihalni test: To je eden najbolj razširjenih neinvazivnih testov za H. pylori. Pacient zaužije snov, ki vsebuje ureo, označeno z ogljikovim izotopom (C-13 ali C-14). Če je H. pylori prisotna v želodcu, bo njena ureaza razgradila ureo, sproščajoč označen ogljikov dioksid, ki se nato izdihne in izmeri. Ta test je zelo občutljiv in specifičen ter se pogosto uporablja za diagnosticiranje okužbe s H. pylori in potrditev izkoreninjenja po zdravljenju.
2. Serološki testi: Krvni testi lahko odkrijejo protitelesa proti H. pylori. Vendar pa ti testi ne morejo razlikovati med trenutno in preteklo okužbo, saj protitelesa lahko ostanejo v krvi dolgo po tem, ko je okužba izkoreninjena. Zato se serologija manj pogosto uporablja za diagnosticiranje aktivne okužbe.
3. Fekalni antigeni: Ta test zaznava prisotnost H. pylori antigenov v vzorcu blata. Gre za neinvazivno, natančno in priročno metodo za diagnosticiranje okužbe s H. pylori in potrditev izkoreninjenja po zdravljenju.
4. Molekularni testi: Verižna reakcija s polimerazo (PCR) lahko odkrije H. pylori DNA v vzorcih biopsije, blata ali želodčnega soka. Ta metoda je zelo občutljiva in lahko zazna tudi specifične genetske označevalce, povezane z odpornostjo na antibiotike.

Simptomi in posledice okužbe s Helicobacter pylori

Kronični gastritis

Kronični gastritis je dolgotrajno vnetje želodčne sluznice, ki ga pogosto povzroča H. pylori. Okužba lahko povzroči difuzno vnetje, ki vpliva na celotno želodčno sluznico, ali pa bolj lokalizirano vnetje, ki vpliva predvsem na antrum želodca. Simptomi kroničnega gastritisa vključujejo bolečine v zgornjem delu trebuha, slabost, izgubo apetita in napenjanje.

Peptični ulkusi

H. pylori je glavni vzrok za večino peptičnih ulkusov, ki se razvijejo v želodcu ali dvanajstniku. Bakterija povzroča poškodbe zaščitne sluznice želodca, kar omogoča, da želodčna kislina pride v stik z občutljivimi tkivi, kar vodi do nastanka ulkusov. Simptomi vključujejo pekoče bolečine v želodcu, ki se običajno pojavijo med obroki ali ponoči, slabost, bruhanje in izgubo telesne teže.

Rak želodca

Dolgotrajna okužba s H. pylori lahko privede do raka želodca, zlasti adenokarcinoma. Proces karcinogeneze vključuje zaporedje sprememb, ki jih povzroča kronično vnetje, atrofični gastritis, črevesna metaplazija in displazija, kar vodi do razvoja raka. Okužba s CagA-pozitivnimi sevi H. pylori je še posebej povezana s povečanim tveganjem za razvoj raka želodca.

MALT limfom

H. pylori je povezan tudi z razvojem MALT limfoma (mucosa-associated lymphoid tissue), redkega tipa raka želodca, ki izvira iz limfoidnega tkiva, povezanega s sluznico. Zgodnje stopnje MALT limfoma so pogosto povezane z okužbo s H. pylori, in v mnogih primerih lahko izkoreninjenje bakterije privede do remisije limfoma.

Preprečevanje okužbe s Helicobacter pylori

Trenutno ni na voljo cepiva proti H. pylori, zato so preventivni ukrepi osredotočeni na izboljšanje higienskih praks in pogojev življenjskega okolja.

Izboljšanje higienskih praks

• Umivanje rok: Redno in temeljito umivanje rok z milom, zlasti po uporabi stranišča in pred jedjo, je ključnega pomena za preprečevanje okužbe s H. pylori.
• Varna priprava hrane: Zagotavljanje, da je hrana temeljito kuhana in da se pri pripravi upoštevajo stroge higienske standarde, lahko zmanjša tveganje za okužbo.
• Zagotavljanje varne pitne vode: Uporaba prečiščene ali prekuhane vode za pitje, zlasti v regijah s slabimi sanitarnimi razmerami, je pomemben preventivni ukrep.

Zdravstvena osveščenost

• Izobraževanje: Izobraževanje javnosti o načinih prenosa H. pylori in o pomembnosti higienskih praks je bistvenega pomena za zmanjšanje incidence okužb.
• Zgodnje odkrivanje in zdravljenje: Identifikacija in zdravljenje okužbe s H. pylori pri bolnikih s peptičnimi ulkusi ali gastritisom lahko prepreči resnejše zaplete, kot so rak želodca ali MALT limfom.

Okužba s Helicobacter pylori je globalno zdravstveno vprašanje, ki prizadene več kot polovico svetovnega prebivalstva. Razumevanje narave te bakterije, načinov prenosa, patogenosti in metod za odkrivanje ter zdravljenje je ključno za obvladovanje bolezni, povezanih s H. pylori. Napredek na področju diagnostike in zdravljenja je omogočil učinkovitejše izkoreninjenje te bakterije, vendar so odpornost proti antibiotikom in ponovne okužbe še vedno izzivi, ki zahtevajo nadaljnje raziskave in izboljšave v preventivnih strategijah.